Natečaj Pisana promlad – na dan z besedilom, ki ga je deveto leto zapored pripravila Volbankova ustanova, spodbuja mladino h kreativnemu pisanju v slovenskem jeziku. Letos je pri natečaju sodelovalo 614 mladih. Strokovna žirija je prejela kar 730 besedil. Avtorice in avtorji so pisali na teme: V gozdu, Ena pustolovska, #eko in Na cesti. Anja Smolnik, dijakinja 3.b razreda, je osvojila 1. nagrado. Iskrene čestitke!
Najvišja starostna skupina (do 25. leta)
Tema: Na cesti
Avtorica besedila: Anja Smolnik, 3.b razred DTAK
Mentorica: mag. Vanessa Kumer, BA
Na cesti za pešce
Mnogim ljudem se mudi.
Ne gledajo levo, desno, v zrak. Gledajo ali naravnost ali v tla ali na telefon.
Noge pa jim stopajo in stopajo, kamor se jim mudi.
Nekaterim ljudem se ne mudi.
Gledajo levo, desno, v zrak. Sedijo na klopci, se izgubijo v mislih, uživajo sončen dan, v miru ližejo kepico sladoleda in opazujejo ljudi.
Nekdo se pelje s kolesom, nekdo pride iz trgovine in nekdo hodeč posluša glasbo s slušalkami, ne da opazi, da ob tem glasno poje. Nekdo pride iz službe, drugi iz šole. Nekdo poskuša nagovoriti ljudi, ampak ljudje se mu izognejo.
Ob robu ceste nekdo čaka. Gleda levo, desno. Stoji, pogleda na telefon, čaka in čaka, se obrne, še enkrat pogleda levo in desno, spet na telefon.
Vidiš otroke, ki se igrajo, ki se lovijo. Vidiš zaljubljenca, ki z roko v roki pohajkujeta po cesti. Občuduješ tekača, ki disciplinirano teče svoj krog. Vidiš mlado družino, ki gre na sprehod, v vozičku dojenček in spredaj otrok, ki pije sok. Sedeči na klopi in stoječi okoli nje, mladi, ki se smejejo, pogovarjajo.
Po navadi hitim. Hitim po cesti, da me le nihče ne nagovori. Saj se mi mudi. Vedno. Tudi, če se mi v bistvu ne mudi. Navada je ta, da se mi mudi. Ampak saj nisem edina.
Večini ljudi se mudi. Le nekaterim se ne mudi.
Vem pa, če bi si vzela čas, bi lahko tudi jaz opazovala.
Opazovala bi sonce in liste na drevesu, ki se kopajo v soncu. Čutila bi, kako rahlo veter piha in kako me toplo sonce greje. Občutila bi veselje, ki ga vidim v očeh igrajočih se otrok. Spomnila bi se spomina, kako je imeti metulje v trebuhu, ko zagledam zaljubljenca. Spomnila bi se dnevov, ko smo kot otroci šli z družino na sprehod. Lahko bi se izgubila v mislih, kar mi ne bi škodovalo. Lahko bi se spomnila nase za nekaj trenutkov ali pomislila, kaj mi sploh pleše po glavi.
Večini se mudi. Le nekateri uživajo.
